Posledice

Naj vam povem zgodbo. Nekega dne, pred približno osmimi leti, sem prejel telefonski klic, ki ga nikoli ne pozabim. Še preden vam zaupam, kdo je bil na drugi strani, bi rad predstavil situacijo, v kateri sem se takrat nahajal. Bil sem namreč še na samem začetku trenerske poti. Navdušen in "študiozen", a izkušenj mi je razumljivo manjkalo. Slednje sem želel nadoknaditi z iskreno željo pomagati svojim strankam, s predanostjo njihovim ciljem ter pozornostjo do njihovih potreb.

Oseba, ki me je poklicala, je bila moja učiteljica v prvih treh razredih osnovne šole. Najljubša učiteljica, lahko dodam. Njene ocene v opisni obliki hranim še danes in prepričan sem, da je imela pozitivno vlogo v tistem, zame precej težavnem obdobju odraščanja.

Prosila me je za pomoč. Slišala je, da sem trener in želela se je spraviti v formo. »Telesna aktivnost zame nikoli ni bilo najljubše preživljanje časa, o prehrani pa me niti ne vprašaj«, je rekla. Ponujeno priložnost sem videl kot možnost, da se ji oddolžim za vso podporo, zato sem jo povabil na sestanek. Povedala mi je, da se nikoli ni zredila za veliko. »Eno kilo na leto«, so bile njene besede. »In sedaj jih je dvajset preveč«, je zaključila z značilnim iskrivim nasmehom, pod katerim sem zaznal skrb ter dvom.

Kilogram na leto? Vse skupaj nič, a to pomeni pri tridesetih, štiridesetih, petdesetih, … hoditi naokoli težji za deset-kilogramsko vrečo krompirja. Ali dve!

Ajoj, pa kaj potem, bom pa pač debel(a). Važno, da sem srečen oz. srečna. Tako bi izgledal poskus prestaviti obremenjujočo misel v »karanteno«, a realnost je takšna: prekomerna telesna teža, predvsem na račun odvečne maščobe, predstavlja enega največjih tveganj za pojav in razvoj različnih bolezni. Tri osrednje so sladkorna bolezen tipa 2, povišan krvni tlak in slabo stanje krvnih maščob (holesterola). Sreča v primeru teh sicer ne škodi, a bistveno tudi ne bo pomagala.

Že z vsakodnevnimi malenkostmi in priboljški, ki so lahko posledica hranilno pomanjkljive prehrane ter posledično podivjanega apetita, lahko naberemo ta kilogram viška mimogrede in precej hitreje, kot v enem letu. Že čez praznike, če se res potrudimo, a izgubiti jih praviloma ne gre tako enostavno. In tu je problem:

Najprej pokukajmo v zakulisje pridobivanja kilogramov. Mnogi mislijo, da glavne igralce v tej predstavi ponazarjajo posamezna živila. Po njihovo naj bi redili kruh, mlečni izdelki ali ogljikovi hidrati nasploh. Drugi trdijo, da sto osrednji liki določene metode, kamor spadajo posamezne diete, število obrokov in njihov čas ter domnevno hormonsko neravnovesje. Tretji vse stavijo na genetiko in se tako odrešijo vsakršne odgovornosti.

Glavni igralec v predstavi o pridobivanju kilogramov je pravzaprav energijsko ravnovesje. To je razmerje med količino energije, ki jo vnesemo (užijemo s hrano in pijačo) ter količino energije, ki jo porabimo (s telesno aktivnostjo in v procesu nekaterih presnovnih funkcij). Ko se ta tehtnica tekom določenega časovnega obdobja nagne v levo, se redimo, ko se prestavi na desno, hujšamo.

Vzdrževanje telesne teže je dinamičen proces, ki ne poteka linearno, saj telo venomer balansira med vnosom ter porabo energije. To je pomemben razlog, zakaj nas ne more zrediti prav nobena »pregreha«, dokler je dejansko izjema in je postavljena v kontekst energijskega ravnovesja.

A pogosto ni. Mislimo, da je, a ni. Celo videti je kot izjema, vendar se motimo. En kos potice pri nedeljskem kosilu je morda res edini v tem tednu, ni pa edina »pregreha«. Kaj pa tisti mafini že naslednji večer? Tudi oni so »samo občasno«, a sedaj je to že 1+1. Pa dva kozarca vina ob kosilu naslednji dan, palačinki z Nutello za sladico, masleni rogljički pri zajtrku, … razumete bistvo? 1+1 hitro postane 1+1+1+1, ... Vse to so »samo enkrat« primeri, ki se zgodijo »zgolj občasno« ter »ob posebnih priložnostih«, ampak se seštevajo in skupaj presežejo našo sposobnost uravnavati tisto tehtnico zgoraj.