Hrana je lahko uporabljena, kot čustveno mazivo in služi pomirjanju občutka tesnobe. To se zdi pomemben razlog zakaj je praznično obdobje skoraj nemogoč čas za hujšanje. Prazniki in z njimi povezana druženja ter pojedine vzbudijo neizpolnjena hrepenenja, ki osebo še dodatno opominjajo na vse “prepovedano“.

Ena poglavitnejših težav, ki jo imamo pri nadzorovanju in izgubi odvečne telesne teže je poleg vseh restriktivnih diet morda tudi čezmerna osredotočenost na vse, česar NE SMEMO (jesti).

Sprašujem se, ali je smiselno na težavo pogledati z drugega zornega kota. Zmoti me namreč negativni zvok: ‘ne smeš’, ‘ni dobro’, “ni zdravo”, ipd.

Ko negativne misli in predstave o hrani zasedejo svoj prostor v naših možganih, to zveni nekako takole: ”Ne smeš jesti ogljikovih hidratov, maščobe niso zdrave, ni dobro jesti po šesti uri zvečer, …” Vse našteto terja veliko energije in miselne usmerjenosti k vsemu, česar ‘ne smemo’ in nas odriva vse dlje od pozitivnih dejanj in vedenjskih vzorcev, ki bi se jih bilo dobro okleniti.

Zdrave navade so tiste, ki jih LAHKO osvojimo in smo lahko DOSLEDNI pri njihovem izvajanju

Na primer:

• Mario, pri vsakem obroku imaš za dve dlani beljakovin.
• Tvoj prvi opravek vsako jutro je počasi spiti velik kozarec vode.
• Pred obrokom dvakrat globoko vdihni in se zahvali za kar koli ti takrat že pade na pamet.

Te smernice mi zvenijo psihično manj zahtevne kot borba s hudičkom na levi rami, ki mi ves čas kosila teži, da ne smem pojesti tistega čokoladnega kolačka, ki čaka zavit v alufolijo, na srednji polici hladilnika, dvanajst centimetrov levo od jogurta, … daj no, saj vidiš, da razmišljaš le še o tem in veš, da hočeš … oh, kakšno mučenje.

Za vse, ki smo vajeni živeti med kalorijami, makrohranili in se do vratu zapenjamo z raznoraznimi “pravili” v svetu diet, zveni na prvo žogo preprosto vodilo o katerem govorim morda preveč začetniško, da bi lahko delovalo. Vendar, kar moram ponoviti:

Doslednost je najtesneje povezana z doseganjem in ohranjanjem rezultata na dolgi rok, je pozitiven “mindset” doooolg korak v pravo smer.

Naša podzavest je svojeglava. S tem mislim, da je pozornost s katero razpolagamo določena in omejena. Če mi je veliko odščipne zahteven šef, (včasih) nerazumevajoč partner, neubogljivi otroci ali tisti cepec, ki je sedel na trobento svojega avtomobila samo zato, da bi me živciral, potlej mi pozornosti hitro zmanjkuje in do časa, ko se bo potrebno upreti sladki skušnjavi po kosilu se lahko zgodi lapsus.

Možgani naj ne bi vedno najbolje ločili med tem, kar je fizično in “zares” ter plodom naše domišljije.

O tem govori vizualizacija, na kateri temelji psihična priprava mnogih športnikov, prav tako pa je ključni del nekaterih sprostitvenih tehnik. Si lahko z njo pomagamo tudi pri prehrani?

Če bomo miselno energijo polagali v roke negativnih vzorcev odrekanja, utegnemo pogosto ostati s praznim rezervoarjem pozornosti (in dvema kolačkoma v rokah). Ko hrani pripišemo več pomena, kot ga zmoremo dosledno prenesti, možgani s težavo razberejo med prioritetami in pogosto raje zadovoljijo svoj “čustveni” del, kot razumski, če poenostavim.

Tu vidim priložnost, kjer bi lahko nadomestiti “tega ne smem, ker ni dobro in redi”, s pozitivnejšimi in lažje dosegljivimi cilji, na poti do katerih se lahko brez slabe vesti ustavimo tudi na kakšni “pregrešni” postojanki.

Dejavniki uspešnosti

Ko nekdo sprejme pogumno odločitev v novem letu previdno stopiti na nepredvidljivo pot sprememb do boljšega zdravja in počutja, pogosto začne z iskanjem odgovorov na vprašanji KAJ (moram spremeniti) in KAKO (naj to storim). Odgovore praviloma poiščemo pri prehrani z nekakšno dieto in z določeno obliko treninga.

Manjka vsaj en, integralni in pogosto zapostavljeni del sestavljanke – čustveni del – vprašanje ZAKAJ (mi je to pomembno), ki je v veliki meri odgovoren za ohranjanje integritete uspeha na določenem področju skozi čas in se uspešno upira vsem mahinacijam, ki nas čakajo na poti.

Trdnost vašega zakaj bo sorazmerna z izpolnitvijo zastavljenih ciljev in ohranjanju rezultatov na dolgi rok.

Katera je ena stvar?

Katera bi bila tista ena akcija, ena prilagoditev, ena stvar, za katero ste prepričani, da bi jo zmogli izvajati dosledno, brez izjem, naslednjih mesec dni, recimo? Izbrati beljakovine pri vsakem obroku. Spiti kozarec vode vsako jutro? Oditi na pol-urni sprehod vsak dan?

Izberite nekaj in poskusite. Upam, da koristi. Držim pesti! 🙂

Mario Sambolec, dr. Feelgood
www.drfeelgood.si